Ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko | Avtor: Nebojša Tejić/STA

Spoštovana predsednica republike, doktorica Nataša Pirc Musar, spoštovana predsednica državnega zbora magistra Urška Klakočar Zupančič, spoštovana nekdanja predsednika Republike Slovenije, spoštovani gosti in gostje ter gledalci in gledalke.

Dan reformacije v Sloveniji obeležujemo z državno proslavo, to kaže, da je to več kot le spomin na neko zgodovinsko obdobje. Več kot ponos na začetke tiskane besede, literature in znanstvene misli v slovenskem jeziku. Ta dan je tudi spomin na gibanje, ki je s svojo vizijo presegalo zgolj reformiranje cerkvene institucije. Reformacija je v naših krajih prebujala ljudstvo, posejala seme zavesti o družbenih neenakostih in o moči besede ter izobraževanja.

Reformatorji so v svojih zgodovinskih okoliščinah, pričakovali, da cerkev nudi ljudem to, kar danes, v sodobnem kontekstu razumemo in pričakujemo od pravne in socialne države:

• transparentnost delovanja institucij,
• dostop do zanesljivih in preverljivih informacij,
• spodbujanje kritičnega mišljenja,
• svobodno odločanje posameznika o samem sebi - o lastni duhovnosti, telesu, življenju.

Vse to so vrednote, ki so danes temelji pravne države.

Pred petimi stoletji so reformatorji pozivali, naj cerkvena služba obstaja zaradi človeka in ne obratno. S tem so sprožili širše družbene spremembe, zaradi katerih imamo danes do države višja civilizacijska pričakovanja. In pričakujemo tudi javne servise: zdravstvo, šolstvo, znanost, infrastrukturo, javni promet, socialno varstvo. Kajti, šele ko so vsakemu človeku vse te dobrine zagotovljene iz javnih sredstev, in to transparentno in pošteno, lahko človek zaživi zares svobodno.

Živeti svobodno ne pomeni le odsotnosti vojne. Pa čeprav tudi mir v 21. stoletju ni samoumeven. Mir je temeljna pravica posameznika, zato si je zanj treba prizadevati vsak dan in vedno znova. Noben glas, noben poziv k miru ni zaman, ni neslišen ali preslišan. Za trajen mir pa si je treba prizadevati tudi takrat, ko orožje končno utihne. Mir je tudi družbeno sodelovanje, sobivanje, soglasje in konsenz, da smo in bomo živeli skupaj in solidarno.

Živeti svobodno pomeni tudi svobodo izražanja. Pomeni, da lahko kritično misel izrazimo, ne da bi se ob tem bali za svoje življenje ali osnovne dobrine.

Živeti svobodno pomeni, da imamo pravico do dela v dostojnih delovnih pogojih in za pošteno plačilo. In da imamo možnost sadove svojega dela tudi koristiti.

Težko je verjeti, a še pred nekaj desetletji so hoteli slovenski jezik izbrisati. Danes si žal nekateri želijo, da bi se vrnili časi, ko slovenska beseda med našimi rojaki onkraj meje ni bila zaželena. Zato je prav, da se jim vedno znova postavimo v bran, se zavzamemo za naš jezik, zgodovino in ljudi ter takšne ideje postavimo tja, kamor sodijo. Na smetišče zgodovine.

Živeti svobodno pomeni, da se lahko zanesemo na državo, občino, skupnost, da bo za nas poskrbela, kadar zbolimo in ko se postaramo. Da bo javni denar porabljen za javno dobro. Da bomo imeli streho nad glavo. Da so nam dostopne preverjene in resnične informacije. Da v vsakem trenutku jezik in literatura pripadata vsem. Da umetnost ni in ne sme biti nikoli instrumentalizirana v politične namene.

Živeti svobodno pomeni, da imamo svobodo odločanja o sebi in sodelovanja v odločitvah skupnosti. Da lahko sodelujemo v demokratičnih procesih: od volitev do javne razprave.

Podobno kot so Trubar in njegovi sodobniki omogočili demokratizacijo verskih obredov s tiskom in distribucijo knjig v slovenskem jeziku, danes z digitalizacijo najrazličnejših procesov država omogoča vključevanje javnosti v sooblikovanje politik, razvoja jezika, kulture.

Kakšno bogastvo je živeti v državi, v kateri imamo samo klik stran oddaljene vse slovarje, slovenske in tujejezične, v državi, v kateri imamo jezikovno svetovalnico in družino Frančka, Frana in Franje. Reformatorji bi bili na to ponosni.

Prav tako bi bili ponosni, da smo izgradili eno najboljših mrež javnih knjižnic na svetu. Knjige so v tiskani, zvočni in elektronski obliki dostopne po vseh šolah, sodobnih splošnih knjižnicah in njihovih podružnicah, bibliobusi pa jih prinašajo tudi v najbolj oddaljene vasi in slovensko besedo tudi v zamejstvo. Knjige so okno v znanje, v svet domišljije, v razmišljanje in zabavo. So vrata v svet empatije in razumevanja drug drugega.

Živeti svobodno pomeni imeti dostop do sooblikovanja družbe in kulture, katere člani smo. Za to pa potrebujemo tudi prosti čas. Čas, ki je namenjen počitku in druženju. Čas, ki ga lahko preživimo v razvejani dejavnosti športnih, gasilskih ali kulturnih društev, ki so osnovni gradniki naše skupnosti. Zato je pomembno, da je kultura dostopna vsem in vsakomur, ne glede na geografsko lokacijo, materni jezik ali socialno-ekonomski položaj. Kajti umetnost in kultura ne pripadata samo izbranim. Kultura je kultura nas vseh. Je odsev naše zgodovine in tega, kdo smo. Če ne vemo, od kod prihajamo, ne moremo vedeti, kam gremo. Pomembno je, kaj sporočamo, a tudi, kako to sporočamo.

Boj za obstoj našega jezika ni bil kratek, ne enostaven. A smo tukaj. V Frankfurtu smo se na največjem knjižnem sejmu na svetu predstavili kot država mnogih obrazov, dežela pesnikov, filozofov in literatov, ponosna na svoj jezik, ki zaradi maloštevilnih govorcev nikakor ni majhen. Jezik, ki so ga zaznamovale težnje po izbrisu, a je ostal naš, jezik, v katerem živimo, ustvarjamo, sanjamo, delamo, se smejimo in jočemo. Naš materni jezik.

Zavedanje o tem, kako težek boj se skriva za pravico do našega slovenskega jezika, tako v preteklosti kot danes, pa od nas terja spoštovanje tudi do drugih jezikov, ki imajo v določenih delih Slovenije prav tako domovinsko pravico. In zavedanje, da nekje po svetu, še danes ljudje umirajo, zgolj zato, ker govorijo svoj materni jezik. Ter s tem zavedanje, da nobene pravice, tudi do uporabe lastnega jezika, niso samoumevne.

Dolgo pot je prehodil slovenski jezik od časa preganjanj in pionirskih prevodov reformatorjev, ki so verjeli, da ima vsak pravico do branja in pisanja v svojem jeziku. Slovenščino danes slišimo na najpomembnejših kulturnih, športnih, političnih in znanstvenih dogodkih, danes govorijo slovensko računalniki in vsi telefoni, kaj kmalu pa tudi vsi avtomobili.

A dialog se ne začne samo s tem, da govorimo isti jezik. Ta se začne, ko želimo razumeti drug drugega. In takrat šele zares govorimo isti jezik. Jezik demokracije. Prava ljubezen do jezika in kulture ne pomeni sovraštva do jezika nekoga drugega. Prava ljubezen za svojo realizacijo ne potrebuje mržnje, prezira ali zaničevanja drugega. Zato moramo z jezikom ravnati previdno. Kajti besede lahko bolijo. Lahko zarežejo močneje od noža. Zdi se, da se sme v času družbenih omrežjih na spletu pa tudi v politiki izreči kar vse. Ampak jezik je tudi odraz strpnosti. Odraz spoštovanja. Do sebe in do drugega.

Z besedami moramo ravnati odgovorno, zlasti kadar sodelujemo v javni razpravi. Odmerjati besede in misli. Upoštevati moramo enakopravnost naše udeležbe v javnem prostoru, ne glede na spol, ekonomski status, barvo kože, spolno usmerjenost, veroizpoved ali etnično pripadnost. To je temelj človekovih pravic in to je temelj demokracije. Vsak od nas jo sooblikuje, zato si prav vsi delimo tudi odgovornost za to, v kakšni kulturi živimo, v kakšni družbi živimo.

Spoštovanje zakonov, ki smo jih kot skupnost sprejeli, in soljudi, s katerimi si delimo to državo, je nujno. A nujno je tudi spoštovanje civilizacijskih in komunikacijskih standardov. Čeprav se žal zdi, da se ti dandanes prepogosto nižajo. Nočemo osnovnih šol, ki bi morale najemati varnostnike, da lahko varno izvajajo pouk. Nočemo nasilja na ulicah slovenskih mest ali vasi. In nočemo parlamenta, v katerem se med seboj od ljudstva izvoljeni predstavniki zmerjajo ali ponižujejo. Zato zahtevajmo spoštljiv dialog, v prvi vrsti od nas samih.

Prav vsakdo od nas je član te družbe. Prav vsakdo ima priložnost - in dolžnost - komunicirati nenasilno. Vsakdo ima možnost, da se izraža spoštljivo. Prav vsakdo od nas ima priložnost - in odgovornost - preveriti informacije, preden jih razširja in se odreči širjenju laži.

Zato potrebujemo knjige in branje, okna v različne poglede in svetove, da si izoblikujemo svojo perspektivo. Da ločimo med populizmom in argumenti, med zavajanjem in dejstvi, med lažnimi novicami in informacijami, med umetno generiranimi podobami in avtentičnostjo, med simulakrom in resničnostjo.

Vsakdo ima možnost graditi družbo vrednot, ki jih je zagovarjal že Trubar. Prav vsakdo od nas ima priložnost graditi kulturo, v kateri bomo vsi živeli svobodno.

Kajti kultura je kultura nas vseh.

Spoštovani in spoštovane.

Približajmo se tistemu skupnemu, človeškemu v nas samih. Danes je namreč tisto, kar je resnično nujno za svet, za skupnost, to, da znamo biti človek. Da znamo videti sočloveka. Imeti in izkazati empatijo do drugega. Do drugačnega. Da se zavedamo, da imamo vsi en z drugim več skupnega kot različnega.

Evropska prestolnica kulture (EPK) je letos povezovala dve mesti, dve zgodovini. Ločeni, a povezani. Projekt EPK v Novi Gorici in Gorici se čez dober mesec dni izteka, a za seboj pušča močno sled svojega sporočila. Pušča odtis kulture, ki je povezala mesto navznoter in povezala dve mesti med seboj.

Naši kultura in zgodovina sta kompleksni, na stičišču kultur, nekdanjih režimov, držav, jezikov. Kultura je že od nekdaj tudi najtrdnejša vez Slovenije z Evropo in svetom, letos pa je Evropska prestolnica kulture utrdila tudi vez Evrope s Slovenijo.

V času globalnih kriz moramo delovati povezano, a ne zgolj enoglasno. Pomembno je, da slišimo tudi glasove manjšin, da Evropa sliši tudi glas držav z malo prebivalci, jezike z malo govorci. Da se zavedamo, da nas raznolikost bogati in ne siromaši. Dela močnejše in bolj modre.

In kultura je tista, ki lahko za isto mizo posede tiste, kar se sicer ne bi znašlo niti v istem prostoru. Kultura je katalizator, ki odpre pogovor in sproži razumevanje. Ne nujno strinjanje. Ampak dialog. To je demokracija.

Trubar je utrl pot slovenskemu jeziku v nemško in latinsko govoreča okolja. Danes moramo utirati pot solidarnosti in odgovornemu ravnanju v okolja, ki jim vladata pohlep in želja po moči. Kajti soočamo se s stisko, ki presega vprašanja narodnosti in ozemelj. Soočamo se s stisko našega skupnega planeta.

Enako kot kultura, je tudi ta planet planet nas vseh. Brez odgovornosti do okolja, ne bo več prostora ne za nas, ne za našo kulturo. Zato imamo odgovornost, da prenehamo z neobrzdanim izkoriščanjem naravnih virov. Imamo odgovornost, da naš planet ponovno začnemo negovati kot svoj dom, kot dom nas vseh.

Naravne lepote, ki jih v naši državi še zlasti radi opevamo in smo nanje tako ponosni, moramo zaščititi. Dolžni smo ohraniti naravo za generacije, ki prihajajo za nami. Da ne bo srečanje z živalmi možno le še v muzejih, zvok ptičjega petja slišan le na posnetkih in sneg viden le v kinoteki. Zato moramo planet ubraniti pred pohlepnimi interesi dobička in brezobzirno močjo kapitala, ki izkoriščata naravne vire in delavce v revnejših regijah sveta za namene bogatenja peščice na drugih koncih planeta.

Naloga nas, ki smo dediči idej reformacije, je, da pozivamo k solidarnosti. Da bo vsakdo, ne le zgolj izbrani ali posvečeni, imel dostop do pitne vode, plodne zemlje in neokrnjene narave. Naloga vseh nas je, da se postavimo na stran človeka in okolja, na stran svobode in kulture. Le tako bomo lahko dosegli trajni mir na celotnem planetu. Le tako bo ta planet spet lahko varen in svoboden dom nam vsem. Dom, v katerem prebivajo različni glasovi, varni, slišani in sprejeti.

Družba, ki temelji na človeku, solidarnosti in spoštovanju.